Samostalnik v italijanskem jeziku

V italijanščini so samostalniki konkretni ( la fanciulla- deklica) in abstraktni (la bonta-dobrota)

Italijanščina razlikuje dva spola:

-moški spol (il cavallo) in

-ženski spol (la foto)

Srednjega spola italijanščina ne pozna.

V italijanščini imajo nekateri samostalniki samo eno obliko za ženski in moški spol, spol ločimo po členu:

il nipote- nečak

la nipote- nečakinja.

Tako kot slovenščina, ima tudi  italijanščina samostalniško poimenovanje živih bitij, ki imajo največkrat dve obliki: Eno obliko za ženski spol in eno za moški spol.

Največkrat se ženska oblika tvori iz moške, s spreminjanjem  moškega obrazila  (-o, -e) v žensko obrazilo (–a), npr.

il cuoco (kuhar)- la cuoca (kuharica).

Samostalniki moškega spola s končnico –a, tvorijo žensko obliko s končnico –essa:

il poeta (pesnik) – la poetessa  (pesnica) Veliko samostalnikov tvori žensko obliko z obrazilom  -essa, po večini so to samostalniki, ki označujejo poklic: ali naziv:

il professore (profesor)- la professoresa (profesorica)

il conte (grof)- la contessa (grofica)

Imena moškega spola, ki se končujejo s končnico  -ista, ohranijo isto obliko tudi za ženski spol.

Il dentista (zobozdravnik) – la dentista

Samostalniki moškega spola, ki se končajo na –tore, večinoma, razen izjem, tvorijo žensko obliko z končnico –trice

Il direttore (direktor)- la direttrice (direktorica)

To so generalna pravila, seveda imamo takokot v slovenščini, tudi v italijanščini izjeme, pri nekaterih samostalnikih se z menjavo spola spremeni podstava, osnova, pri nekaterih se ženska oblika popolnoma razlikuje od moške oblike:

il marito (soprog)- la moglie (soproga)